Z znanstveno monografijo, ki posega v izrazito ruralen del današnje Mestne občine Nova Gorica, je osvetljen še en srednjeveški biser na Goriškem, ki prav s častitljivo obletnico ozavešča o kulturni vpetosti Goriške v bogate umetnostnozgodovinske tokove, ki so pomembno vplivali na razvoj območja – le-to se je že v poznem srednjem veku začelo oblikovati v enoten kulturno-politični prostor. Prav prepišnost Goriške, na stičišču številnih poti, ki so posredovale trgovske, gospodarske in kulturne stike, je vplivala na njeno dovzetnost za razvoj v enoten kulturni prostor, razdeljen šele po drugi svetovni vojni. Omenimo samo furlanske mojstre in goriške slikarje, ki so puščali sledi v osrednji Sloveniji in seveda obratno, saj Goriška nikoli ni bila vase zaprt svet. Z novimi spoznanji monografija odpira nova obzorja (zgodovinske) goriške povezanosti in vpetosti v srednjeevropske kulturne tokove, tudi Evropski prestolnici kulture (GO 2025!) naproti.

Slikovita cerkvica, ki je našla zavetnika v sv. Mihaelu – po njem se je poimenovala tudi majhna vasica Šmihel nad Ozeljanom v župniji Šempas na Goriškem, ki leži sredi južnih obronkov Trnovskega gozda, planote, ki zamejuje severozahodni del Vipavske doline –, se v pisnih virih prvič omenja leta 1471, zato je bila nedavna 550-letnica njene najstarejše omembe povod, ki je sprožil dodatne raziskave, tako na polju arheologije (Vesna Merc in Mitja Pergar), arhivskih virov (Tanja Martelanc), cerkvene arhitekture (Robert Peskar) – ta je še poglobila razvojno sliko gotske arhitekture na Goriškem – kot tudi dragocenih cerkvenih poslikav, gotskih fresk (Gašper Cerkovnik), ki so z nedavnimi restavratorskimi posegi (Marta Bensa et al.) odkrili še nekaj neznank v samem ikonografskem programu poslikave, ki je bila sicer za tisti čas, sledeč starozavezni in novozavezni simboliki, standardna. Publikacija prinaša tudi besedilo o simboliki sv. Mihaela (Andrea Bellavite) ter krajši opombi o baročnih oltarjih sv. Mihaela in sv. Blaža (Matej Klemenčič), v dodatku pa še razloži lokacijo Sv. Mihaela v odnosu do Vipavske doline (Marko Pogačnika) in litopunkturni kamen kiparja Marka Pogačnika (Klavdija Figelj), ki od leta 2021 varuje vas. Cerkev sv. Mihaela in njena umestitev v zgodovinski kontekst in kulturne tokove s širšo sliko območja (gotika, barok) tako s samostojno monografijo ter poglobljeno umetnostnozgodovinsko interpretacijo dobiva še eno pomembno osvetlitev, ki s poznavanjem in ohranjanjem bogati tako goriški kot širše slovenski prostor, saj poroča o slikarskih rokah, ki so izšle iz suško-bodeško-prileške skupine freskantov, ki so v 15. stoletju delovali na zahodnem slovenskem narodnostnem robu.