Ustanovitev slovenskega narodnega muzeja v Gorici in njegovo nastajanje pred prvo svetovno vojno je bilo nedvomno narodno napredno dejanje na Goriškem, enakovredno in enakomerno vpeto v razmere, skozi katere je potekal družbeni razvoj pri vseh Slovencih. Razlaga tega stanja pri Slovencih je bila potrebna zaradi lažjega razumevanje razmer, ki so pripravljale pot kulturnim pojavom in dejavnostim, tudi takim, ki so skrbele za kulturno dediščino in njeno ohranjevanje v ustanovah, kot so bili muzeji, knjižnice in arhivi ter sorodne zasebne zbirke posameznikov ali v ustanovah (župnijski arhivi, knjižnice raznih društev, šole) posebej pomembne za Slovence na zahodnem narodnostnem robu. Monografija se ukvarja predvsem z vprašanji, kako je slovenski muzej nastajal, kdo so bili njegovi pobudniki in uresničevalci, kdo so bili darovalci in kaj so darovali za nastajajočo muzejsko zbirko. Knjiga je tudi poskus miselne rekonstrukcije tega neuresničenega muzeja na osnovi dostopne literature in virov, med katerimi sta še posebej pomembna takratna lokalna časopisa, Soča in Gorica, katerih vsebina nam daje vpogled v zgodovinska dejstva, razkriva pa tudi življenjski utrip takratnega goriškega prebivalstva.