Človek za svoj obstoj in razvoj uporablja predmete in besede ter druge simbolne izraze, s katerimi soustvarja svoje bivalno okolje in preoblikuje naravni svet. Med prvimi osnovnimi surovinami, ki so ljudem omogočale preživetje, razvoj in varnost, so bili kamen, voda, zemlja, rastline, železo, les ter meso, kosti in kože divjih živali.V tem kontekstu opozarjava na kruh in ribe, ključni prehranski in kulturni sestavini, ki nista le preprečila lakote, temveč sta postala tudi pomembna mitska in religiozna simbola. Še danes imata posebno mesto v ljudskih pregovorih, umetnosti, narečnih izrazih, spominih in drugih kulturnih praksah. Različne vrste kruha in načinov njegove priprave ter raznovrstne ribe in postopki njihovega uživanja govorijo o razvoju obrti in industrije, o načinih preživljanja prostega in delovnega časa ter o spremembah prehranskih okusov. Prispevek ponuja kratko razpravo o kruhu in ribah ter skozi njuno zgodovino osvetljuje tehnološki in družbeno-socialni razvoj. Poseben poudarek namenja sodobni potrošniški kulturi in kapitalizmu, kjer za človeško preživetje niso več dovolj le naravni elementi, kot so kamen, zemlja, voda, ogenj, rastline in živali.