Pred stotimi leti, natančneje na svečnico, 2. februarja 1921, je v krogu mladih ljubiteljev gora nastal Turistovski klub Skala. V času med obema vojnama je pomenil pomemben začetek organiziranega slovenskega alpinizma.

Nastal je kot posledica razkola v Slovenskem planinskem društvu (SPD), ki je imelo nekakšen monopol v gorništvu. Skalaši so, tudi s podporo Tumove miselnosti, SPD očitali, da postaja »zgolj hotelsko in gostilničarsko društvo, da nima razumevanja za kulturno in znanstveno poslanstvo, plezanje v skali in snegu, za odprave v tuja gorstva in za vzgojo gornikov«. Medtem ko so se Skalaši zavzemali predvsem za dejanja, kjer so se lahko preizkusili v telesnemu naporu, premagovanju in spoznavanju samega sebe ter svojih telesnih in duševnih zmožnosti.

Čeprav je klub vzklil med mladimi idealisti (ob ustanovitvi je štel 23 članov), velja njegovo delovanje za eno najbolj bogatih v slovenski planinski, gorniški zgodovini. Poleg skrbi za plezanje in alpinistiko, smučanje, sankanje in ostale kulturne dejavnosti je nase sprejel tudi gradnjo zavetišč, markiranje poti, reševanje in skrb za članske izlete. Društvena prizadevanja so bila usmerjena tudi v vzgojo in izobraževanje na področju gorništva, varnosti v gorah, odnosu do narave, naravne in kulturne dediščine, življenju in preživetju v naravi, nadaljevanju gorniškega izročila ter vrednot, kulture gorništva ter razumevanje pomena in poslanstva gorništva.

Pravega skalaša so odlikovali ljubezen do narave, idealizem, skromnost, neupogljiv značaj, načelnost, tovarištvo in iskrenost; v stenah pa pogum, neustrašnost, železna volja, preizkušanje moči in vzdržljivosti. Skalaši so načrtno preplezali vse že obstoječe stare smeri, ki so jih po večini preplezali tujci, nato so dodajali svoje, plezali pa so tudi v tujih gorah. Iskali so nove, še nepreplezane smeri v stenah in nove pristope na vrhove; mnogo smeri še danes nosi njihova imena.

V dvajsetih letih delovanja je klub zrasel v močno avantgardno organizacijo, leta 1940 se je preimenoval v Alpinistični klub Skala in takoj po začetku vojne razpadel ter se v povojni Jugoslaviji ni več organiziral. TK Skala je imel poleg osrednjega kluba v Ljubljani tudi podružnice v Bohinju, Na Jesenicah, v Lučah. V klubu so imeli različne odseke, med drugim smučarski, tehnični, rešilni, izletniški, fotoamaterski, publicistični in damski odsek.

Dr. Henrik Tuma je bil k Skalašem sprejet leta 1926 in je že kmalu po vstopu vplival na razvoj skalaške miselnosti. Naprošen je bil, da zapiše pregled razvoja društva.

V prvem razdelku Tumove korespondence objavljamo ohranjen rokopis iz leta 1928, ki je služil kot osnutek za zapis Kronike delovanja kluba Skala.


Vir:

  • ZRC SAZU, RP NG, ZHT, Korespondenca A, Turistovski klub Skala, Plezalne ture Skalašev.

Literatura:

  • Peter Mikša, Elizabeta Gradnik: Trden kakor skala: kratka zgodovina Turistovskega kluba Skala. Ljubljana: Turistovski klub Skala, 2017.
  • Tone Strojin: Turistovski klub Skala po 80 letih. V: Planinski vestnik, 2002 (2), 34–35.